Končno mi je veter pomagal razpihati oblake in pod seboj sem spet zagledal mlade gasilce, ki tekajo po gozdu. Dolgo sem ugotavljal zakaj to počno in po dolgem tuhtanju sem ugotovil, da imajo igre mnogoboja in tekmujejo v orientaciji. Noben otrok se ni izgubil, za kar sem bil zelo vesel. S svojimi močnimi sončnimi žarki, sem ogrel ozračje in zaradi tega so se otroci lahko preoblekli v kopalke in se odpravili do jezera. Tam sem jih ponovno opazoval v igri mnogoboja. Otroci so s cevmi sestavili žleb in po njemu spuščali raznobarvne žogice. Zmagala je ekipa, ki je v najkrajšem času spravila vse žogice v lavor. Po končanih igrah so se nekatera društva odpravila na veslanje, ostali pa so se nastavljali mojim sončnim žarkom. Ob mojem slovesu in počasnem prihajanju noči so gasilci prižgali taborni ogenj in ob igranju kitare peli pesmi. Ko se je visoko na nebu pojavila luna so otroci že trdno spali.

Medtem ko so otroci trdno spali pa sem jaz močno razmišljal o naslednjih dneh, saj iskreno upam, da mi bo zopet uspelo premagati dež.